Folklorna skupina Grmada

Folklorna skupina Grmada je bila ustanovljena oktobra leta 2010 na Velikih Poljanah in deluje pod okriljem Turističnega društva Grmada. Skupina šteje 16 plesalk in plesalcev, dva redna in dva občasna godca. Plesalke in plesalci prihajajo iz celotne ribniške doline, nekaj jih pride iz Velikih Lašč. Vaje potekajo redno enkrat tedensko pod strokovnim vodstvom učitelja in koreografa Zmaga Lebena v bivši osnovni šoli na Velikih Poljanah. Naj še povemo, da na tem področju odrasle folklorne skupine ni bilo 30 let. Skupina ima za sabo bogato bero nastopov v domači občini in izven njenih meja.

Leta 2012 smo prvič oblekli folklorne kostume, ki sledijo oblačilni kulturi na tem področju pred približno 100 leti. Z njimi smo se večkrat predstavili v Ribnici, pa tudi na domačih Velikih Poljanah na prireditvi Večer na vasi in drugod po Sloveniji. Redno se udeležujemo Območnih srečanj folklornih skupin, večkrat smo se predstavili na Prangerjadi v Predgradu, Tamburanju va Kostele, povabljeni smo bili na Dan narodnih noš v Kamnik, zaplesali smo na občinskih prireditvah naše in sosednjih občin, popestrili prireditve, kot so Na gaudi se dobimo (Črna na Koroškem) in Ko trškogorske lipe spregovorijo (Trška Gora nad Novim mestom), pa še bi lahko naštevali. Leta 2013 smo prestopili Kolpo in se udeležili Folklorne smotre na otoku Pašmanu, Hrvaška, v letu 2019 pa smo odpotovali v Severno Makedonijo, na festival Slovenija na Ohridu. Poleg rednih nastopov smo se večkrat predstavili tudi v domovih za upokojence v Ribnici, Loškem Potoku in na Vidmu. V goste so nas povabili tamburaši iz Sodražice in ribniška godba na pihala.

Plesi ob žetvi

V preteklosti je bila žetev slovesno obredno opravilo, ki so ga vsi težko čakali in ga obhajali bolj kot praznik, kakor pa delo. Žanjice so prišle praznično oblečene, prišli so tudi gospodar in drugi moški, da bi vezali snope. Posebno vlogo je imel brusač, ki je žanjicam nabrusil srpe. Pri žetvi so žanjice pele posebne žetvene pesmi, še posebej prošnjo za lepo vreme. Skoraj ni bilo žanjice, ki bi pred začetkom žetve ne naredila s srpom križa in vzdihnila: Bog pomagaj in sveti križ božji. Ko je bil zadnji snop požet, ga je žanjica dvignila v zrak v zahvalo za dozoreli pridelek in ga izročila gospodinji, ki je iz njega spletla žetveni venec in ga odnesla domov. Po delu je sledila gostija ali likof. Gospodinja jih je bogato postregla, gospodar pa je poskrbel za pijačo. Ko so si žanjice in vezači privezali dušo, so prišle na vrsto igre in plesi.

Po ribniških vaseh

Na vasi je nekdaj družabno življenje urejala fantovska druščina. Ker po vaseh ni bilo posebnih zabav, so si fantje pred pustom sami priredili ples ali bal. Povabili so dekleta, ki so kaj dobrega napekle, sami pa so poskrbeli za vino. Zbrali so se v kakšni hiši, za dekleta ni bilo spodobno hoditi v gostilne. Brez petja seveda ni šlo, trudili so se, da bi pesem zapeli ubrano, bolj “na lahku”. Fantje so pripeljali še godca. Plesali so enake plese kakor na svatbah: valčke, polke, kmečki valček in drugo, ta hitro polko so plesali tako hitro, da je kar “lampa ugašavala”. Tako so peli in plesali do poznih polnočnih ur.

Po boncarskih ovinkih

Furmani so s konjsko vprego prevažali tovor in ljudi, kar je bilo težko in nevarno delo. Pred furo so pred konjem vedno naredili križ, kar naj bi jim prineslo srečo. Njihov zavetnik je sv. Štefan in na ta dan poteka blagoslov konj in darovanje (ofer) konjskih kipcev za zdravje konj. V svojem času je furmanstvo precej zaznamovalo način življenja na podeželju, ob cestah so bile mnoge furmanske gostilne, kjer so se tudi veliko veselili, igrali, peli in plesali.

Ko kamen vrti se

‘Ko kamen vrti se in žito drobi’ poje vsem dobro poznana pesem o mlinu ob bistrem potoku, kakršni so nekdaj mleli v naših krajih. Mlinarstvo je ena najstarejših obrti, mlini in mlinarji pa so v družbi imeli pomembno vlogo.

Mlinski kamen se je vrtel neprestano noč in dan, nikoli se ni smel ustaviti ali se vrteti v prazno. V povezavi z mlini je poznanih veliko pregovorov: Kdor prej pride, prej melje, speljati vodo na svoj mlin, dvakrat se v mlinu pove, trikrat bedaku …

Pesem Lesarjev maln zbadljivo pripoveduje o mlinu, ki je imel vedno premalo vode za delo.

Pesem in ples Ob bistrem potoku je mlin sta mnogim še danes poznana iz šole. Tudi ples Nojpajeriš je podoben prejšnjemu plesu. Za vesel ples je ljudski godec zložil polko Spomini, ki ponazarja vrtenje mlinskega kolesa. Krog plesalcev in plesni pari se nenehno vrtijo.

Skoraj ni starega čebelnjaka, ki ne bi imel na eni izmed panjskih končnic naslikanega »babjega mlina«, ki prikazuje, kako stare ženske pomladi. Voda goni mlin in ko se iz »malence«  pojavi mična mladenka, jo njen plesalec hitro povabi na ples. Mlinarji so bili v oštariji vedno dobrodošli, pili so najboljše vino in zvečer pri sebi niso poznali prave merce.